Duša Jesih in nova geometrija
Duša Jesih je ena redkih slovenskih avtoric, ki se zaveda, da izročilo konstruirane umetnosti še zdaleč ni izčrpano. Ta v bistvu optimistična, barvita in konceptualno jasna usmeritev v kontekstu slovenskega bolečinarstva in trpečnosti ni bila nikoli dobrodošla – samo spomnimo se pravcatega »pogroma«, ki ga je bil od lokalnih kritiških korifej v Ljubljani pred slabim stoletjem deležen Avgust Černigoj -, medtem ko v mednarodnih okvirih sodi med ključne parametre modernističnega diskurza. Konstruktivizem, suprematizem in gibanja, ki so jima sledila, so postala sinonim drugačnega pojmovanja umetnosti, njenih funkcij in razmerja do realnosti. Op-art, kinetizem, nove tendence in nedavno neo-geo s Petrom Halleyem kot verjetno najbolj izpostavljenim sodobnikom so še vedno vir navdiha tudi mlajšim ustvarjalcem, ki vidijo alternativo kaotičnemu svetu na stičišču racionalnosti in čutnosti oziroma tistega utopičnega zastavka umetniškega dela, h kateremu so stremele zgodovinske avantgarde.
Slike Duše Jesih, ki nastajajo zadnja leta, so vzorčni primeri nove geometrije, subjektivne kombinacije formalne eksaktnosti in prepoznavne izraznosti kromatskih nanosov, s katerimi umetnica »spodnaša« strogi racionalizem zasnove slikovnega polja. Alternacija barv – v konkretnem primeru rdeče in črne na beli podlagi – hkrati z jukstapozicijo pravokotniških oblik zagotavlja njenim podobam potrebno dinamiko in napetost, ki poslikane površine oživljata in senzibilizirata njihovo percepcijo. V nasprotju s precej razširjenim prepričanjem, da je slikarstvo geometrijskega tipa že samo po sebi hladno in brezčutno, nam Jesihova s svojimi deli dokazuje nasprotno: tako forma kot barva imata lasten čustven naboj, njuna medsebojna razmerja pa ga nenehno tematizirata in kontekstualizirata v simbolnem dialogu eksplicitnih in implicitnih pomenjenj, ki reflektirajo medčloveške odnose, njihove permutacije in različne intenzitete njihovih oscilacij. Mrežna struktura, katere osnovni elementi so kvadrat, krog in trikotnik, se v procesu slikanja prilagaja avtoričinim vsakokratnim psihičnim impulzom, ki so nepredvidljivi in zato lahko iz istih temeljnih komponent generirajo vsakič drugačne podobotvorne rešitve, nadgrajene z barvo v avtonomne vizualne entitete, ki jih vsak gledalec dojema in sprejema drugače, ne nujno tako, kot so bile avtorsko najprej zamišljene in realizirane. Ločevanje in povezovanje barvnih površin znotraj geometrijskih modulov predstavlja estetsko normo brez vnaprejšnjih »naravnih« predlog, ki ih je tradicionalno slikarstvo posnemalo ali (re)interpretiralo, čeprav geometrijske like poznamo tudi v naravi, nesporno vsekakor v tistih njenih delih, ki jih s prostim očesom težje vidimo (kristali, mikroskopsko majhne strukture) ali pa jih identificiramo kot princip kompleksnejših tvorb in fenomenov. Estetika geometrizma, s katero se istoveti opus Duše Jesih, ima svojo teoretsko podstat v konceptu »Gestalta«, po katerem so vse, tudi najenostavnejše oblike, nosilci določenih pomenov in torej nikakor ne morejo biti nevtralne, samozadostne, kar ne nazadnje potrjuje bogata zgodovina simbolnih pomenov posameznih likov, ki so jih različne kulture in ideologije razlagale na različne načine, včasih tudi z diametralno nasprotnimi konotacijami. Kar velja za like, velja tudi za barve, ki so z njimi bodisi v interakciji, bodisi kot abstraktni pojmi funkcionirajo neodvisno. Likovna govorica kot odprt sistem znakov zato ostaja neizčrpen vir možnosti neverbalne komunikacije.
Brane Kovič, Likovni kritiki izbirajo, v sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov, 2017

Back to Top