Dodecaphony

Dusa Jesih, Greenhide, acrylic on canvas, diptych 2x 50x150cm, 2023

Dusa Jesih, E pur si muove, from a cycle of paintings (Re)construction, polyptych painting, arr. 4x1,5m, 2018

Dusa Jesih, Interval, acrylic on canvas, triptych 2x 50x150cm, 2023

Dusa Jesih, Isis und Osiris | Mantra, acrylic on canvas, 1,5x1,5m, 2022

Duša Jesih, Forehand, polyptych composition 2x3 m, acrylic on canvas, 2021

Dusa Jesih, Inner Bloom | Mantra, acrylic on canvas,
2x2m, 2022

Dusa Jesih, Upside down | Mantra, acrylic on canvas, polyptych 2x 1x1,6 cm, 2021-22

Dusa Jesih, Mantra, acrylic on canvas, 3x 100x150 cm
(or 1,5x3,5 m), 2022

Dusa Jesih, Western | Mantra, acrylic on mdf, polyptych composition 138x166 cm 2022

Dusa Jesih, Four corners, from a cycle "Mantra", acrylic on mdf, 100x150 cm, 2021-22

Dusa Jesih, Be strong, from a cycle of paintings Mantra,
acrylic on canvas, 3x 40x40 cm (or 40x120 cm), 2022

Dusa Jesih, Shine, from a cycle of paintings Mantra,
acrylic on canvas, 3x 40x40 cm (or 40x120 cm), 2022

Dusa Jesih, Meant to be, from a cycle of paintings Mantra, acrylic on MDF, 65x71 cm, 2022

Projekt Dodekafonija sta si leta 2019 zamislila Manuela Toselli in Mario Palli. V pokoronskem obdobju leta 2022 je ideja ponovno zaživela in se dokončno oblikovala v popotovanje, razdeljeno na tri etape, kjer se bodo sodelujoči umetniki Duša Jesih, Mario Palli in Manuela Toselli predstavili v Mestni galeriji Nova Gorica, Pilonovi galeriji Ajdovščina in Deželni galeriji sodobne umetnosti Luigi Spazzapan v Gradišču ob Soči. Na treh razstavah, treh prizoriščih in na treh različnih dogodkih, ki kot gibanja simfonije v treh stavkih odpirajo različne teme, bo trojica ustvarjalcev raziskovala in razvijala izrazne možnosti aktualne abstrakcije.

Kot je zapisala kuratorica Chiara Tavella, bo celoten učinek postavitve v Mestni galeriji Nova Gorica simfonija, v kateri bodo trije stavki, čeprav so med seboj različni, ustvarili enotnost: »andante con moto v postavitvi Duše Jesih, sledi adagio pri Manueli Toselli in nazadnje Pallijev presto. Glasbena izvedba je dodana vrednost, ki še poudarja »muzikalnost« celote. Razredčeni zvoki Sandra Carte, razpotegnjeni na ritmični osnovi, ki spominja na srčni utrip, ustvarjajo zgoščeno tišino, imploziven zvok, ki šume življenja vpije vase, jih prečisti ter jih nato vrne skozi živ, gost, bistven, vseobsegajoč dih, kakršna je nenazadnje abstrakcija razstavljenih del – čista in stroga, a prežeta z obstojem.«

Variacije na temo »abstrakcija«

V svojih delih ste dosegli tisto, kar sem sam, seveda v nedoločeni obliki, želel najti v glasbi. Samostojno postopanje po sledeh svoje usode in lastna pot vsakega posameznega tona sta v vaših skladbah natanko tisto, kar poskušam sam izraziti v slikarstvu.

Pismo Kandinskega Schönbergu, München, 18. 1. 1911[1]

Sodelujoči umetniki Duša Jesih, Mario Palli in Manuela Toselli razstavljajo v prostorih Mestne galerije Nova Gorica, Pilonove galerije Ajdovščina in Deželne galerije sodobne umetnosti Luigi Spazzapan v Gradišču ob Soči, torej na obeh straneh danes zabrisane in prepustne meje, ki povezuje in ki pod okriljem projekta Go!2025, Nova Gorica – Gorica, Evropska prestolnica kulture 2025 spodbuja sodelovanje ustanov obeh držav.

Na treh razstavah, treh prizoriščih in na treh različnih dogodkih, ki kot gibanja simfonije v treh stavkih odpirajo različne teme, trije umetniki raziskujejo in razvijajo izrazne možnosti aktualne abstrakcije

Zakaj »Dodekafonija«?

Glasbeni jezik, kot ga je zasnoval Arnold Schönberg, deluje sugestivno in prikliče na dan veliko čustev, a ga ne smemo jemati preveč dobesedno. Gre bolj za usmeritev interpretacije: dvanajsttonska tehnika sprevrača tonski sistem »klasične« glasbe, ki se je utrdil v obdobju renesanse in se ni bistveno spremenil vse do pozne romantike. Pretresa ga v samem izvoru. Tonski sestav, ki temelji na hierarhiji stopenj, lestvičnem zaporedju in na načinih, iz katerih izhajata dur in mol, harmonični in melodični način, nadomesti z zaporedjem dvanajstih poltonov v enakih intervalih, ki izničujejo hierarhijo, na kateri temelji tonski sistem. Če se ne izrazimo v povsem glasbenem žargonu, lahko dodekafonijo opišemo kot izrazito disonantno zvočno »paleto«, ki nam še danes, stoletje po njeni zasnovi, v ušesih zveni nekoliko »neubrano« in moteče.

Ta revolucija v izražanju ni osamljen primer, je del kulturne panorame, znotraj katere se dogaja globoka prenova umetniškega in literarnega izražanja, s pospešenim tempom avantgardnih gibanj. Pridružuje se razvoju, ki se v umetnosti začne z impresionizmom, nadaljuje s postimpresionizmom in z zgodovinskimi avantgardami ter pripelje do postopnega opuščanja figuralike in črpanja iz »čiste oblike«, ki že sama po sebi pomeni smisel umetnosti. Do abstrakcije. Z enakovredno primerjavo bi lahko dejali: jezik dvanajsttonske lestvice je za glasbo to, kar je abstrakcija za vizualno umetnost. Ni naključje, da sta se obe revoluciji zgodili v istih letih, v drugem desetletju 20. stoletja ali malo pred tem. Glavna protagonista obeh smeri nista bila neznanca, ravno nasprotno. Ko je med letoma 1911 in 1913 Kandinski dosegal lirično abstrakcijo s Kompozicijami in z Improvizacijami – če se že sklicujemo na glasbo, je Schönberg razvijal svojo lastno poetiko (Tri klavirske skladbe op. 11 so iz leta 1909, Nauk o harmoniji je izšel leta 1911) – in naslikal vrto slik z vizionarskim nabojem, kot je npr. Der rote Blick (Rdeči pogled) iz leta 1910. Umetnika sta se spoznala leta 1911 na obali jezera Starnberger na Bavarskem; drug drugega sta izjemno cenila in medsebojno preučevanje prepoznavala kot refleksijo lastnega raziskovanja, o čemer priča njuna korespondenca med letoma 1911 in 1936[2].

Dodekafonija se torej ujema z abstrakcijo. Oba izraza predstavljata epohalno prelomnico v odnosu do tradicije in odpirata nove perspektive umetnosti 20. stoletja. Na to obzorje lahko postavimo tudi naše tri umetnike, ki jih povezujemo prav z abstraktno umetnostjo, zlasti z njenim nagibanjem h geometriji, in ki jih združuje predvsem predpostavka umetnosti, ki je dokončno opustila idejo upodabljanja ter postala povsem samozadostna

Še več: »Dodekafonija« nakazuje popolno svobodo pri kompoziciji zvokov, kar povečuje amplitudo neskončnih mogočih variacij. Vabi nas k dojemanju ne samo izraznih sorodnosti, ampak tudi razlik, ki jih pri treh sodelujočih umetnikih med drugim določa generacijski razkorak.

To je emblematično razvidno v delih Duše Jesih (Ljubljana, 1977), v katerih jasno prepoznamo suprematistično in konstruktivistično matrico, ki je globoko zakoreninjena v slovenski umetniški kulturi. Sliši se odmev Malevičevega Črnega kvadrata na beli podlagi, njegovih suprematističnih kompozicij in Planitov, ki gradijo elementarna razmerja med oblikami. A vendar je v racionalni in konstruktivistčni težnji v njenih delih nekaj nenavadnega.

Pokazatelj drugačne ustvarjalne naravnanosti so naslovi, kot so: Mantra, Modus vivendi, One for all, če omenimo le tista dela, ki so vključena v tri razstave projekta. Če bi se omejili na koncept abstrakcije, ki odlikuje velik del umetnosti 20. stoletja, bi se nam ti naslovi lahko zdeli celo v neskladju z njenimi deli.

Namesto tega si moramo oblike predstavljati z nove perspektive, ne kot končni rezultat procesa poenostavljanja, ampak kot vizualno razlaganje arhetipskih vzorcev odnosov v čustvenem, družbenem in v antropološkem smislu.

Za dela Duše Jesih je značilna nenehna dvojnost, ki se odraža v posebej oblikovanih in prilegajočih se platnih ter v barvnih poudarkih, pri čemer prevladuje kontrast črne barve in čistih ter primarnih odtenkov ali belih podlag – tu gre za rahlo umazano belo, preživeto barvo, ki je občutljivejša za življenje kot ledena belina konkretnih abstrakcionistov iz preteklosti. Te preproste geometrijske oblike ne bi imele smisla, če bi se pojavljale posamično. Pomen pridobijo takrat, ko vstopajo v odnos z drugimi oblikami. Ta odnos se artikulira kot konflikt horizontalno – vertikalno ali črno – belo oz. kot dialog, v katerem se odnos izrazi v prileganju, formalnih referencah in paralelizmih, v postavitvah instalacij, ki skupaj z razstavnim prostorom vlivajo življenje vedno novim ritmičnim sekvencam.

To lahko zaznamo v delu Modus vivendi, seriji poliptihov, sestavljenih iz kvadratnih platen, ki postopoma najdejo nove ureditve. Pravzaprav najdejo svoj »modus vivendi«, način življenja, se prilagajajo in vstopajo v odnos drug z drugim. Za razstavo Dodekafonija Jesihova svoje delo nadgrajuje s ponovno uporabo konstrukcijskih elementov vzetih iz nekaterih poliptihov nastalih v obdobju med 2018 in 2023, ki jih obravnava kot »gradnike«, jih razgrajuje in ponovno poljubno sestavlja, da pripovedujejo neko drugo zgodbo. Poleg tega so te vizualne sekvence s pomočjo programske opreme »prevedene« v glasbene linije, v kombinatorično igro, ki namiguje na življenje: »life is tetris«, je z določeno mero ironije zapisala umetnica.

V delu Mantra, instalaciji, ki je na ogled v Mestni galeriji, kjer se črno-bele oblike poigravajo s krožno steno in pripovedujejo o združitvah ali ločitvah. Pošiljajo si poznavalske poglede z enega konca štirikotnikov na drugega, ostajajo prezirljivo na distanci ali se previdno približujejo, iščejo stik in ter na koncu celo prodrejo drugo v drugo. Pripovedujejo, ponavljajoče se kot mantra, o našem obstoju, temelju odnosov, ki tkejo naša življenja.

»Moje umetniško delo skuša gledati kritično na socialno, kulturno in na politično sfero našega prebivanja,« piše Duša Jesih.[4] »Pritegne me samoizpraševanje o fenomenu odtujenosti, ki ga vidim in ki gre (kontradiktorno) z roko v roki z globalizacijo […]. Pehamo se za prekarnim delom, v boju za obstanek pa pozabljamo nase in na svoje medosebne odnose.« In še: »Osredinjam se na osnovne elemente likovne umetnosti – z barvo, obliko in s kompozicijo – in raziskujem tudi napetosti v odnosih med barvami na površini platna pa tudi optične učinke naraščanja in upadanja forme; moj namen je podčrtati temelje pomenov, čustev ali pripovedi.

Nazadnje nam Dodekafonija nudi še zadnjo interpretacijsko iztočnico: kot ima v glasbenem jeziku ritem odločilno vlogo in pomaga definirati melodične linije, ki so neodvisne druga od druge in potekajo vzporedno, brez harmoničnih odnosov, a znotraj polifonične strukture, tudi celotna postavitev razstav na treh lokacijah temelji na ritmičnih razmerjih med deli, ki si jih ne gre predstavljali kot zaporedje zaprtih celic, brez odnosa med seboj, ampak kot medsebojno povezano pot, polifonično igro odbijanja in odmikanja, z dinamiko približevanja in oddaljevanja, s sopostavitvijo različnih vizualnih meril.

Seveda je prezgodaj govoriti o postavitvah, ki se bodo še zgodile, a vsaj glede prve izmed treh razstav lahko glede na začetno postavitev v Mestni galeriji Nova Gorica že kaj povemo. V osrednjem prostoru prevladuje instalacija Manuele Toselli, velika preproga z izrazito vodoravnim potekom, s počasno in z veličastno dinamiko, ki daje občutek, da lahko oblikuje zrak okrog sebe in se razširi vse do stranskih sten. Temu gibanju, ki izžareva iz središča, sledi odziv del Duše Jesih in Maria Pallija, z odločnejšim in bolj razdrobljenim ritmom, ki ga ukrivljenost nasprotnih krožnih sten še okrepi. Na eni strani imamo sekvenco Duše Jesih, ki počasnemu širjenju preproge predstavlja nasprotje z ritmično vtkano črno in belo barvo ter z vodoravno/navpično geometrijo. Zaradi stebrov, ki v loku prečkajo galerijo, je njeno delo z določene razdalje vidno le v intervalih, a ti ji prav nič ne škodijo, prej nasprotno, saj le še poudarjajo njeno »in-out« dinamiko in njen utrip. Na drugi strani pa z zgoščeno, lahko bi rekli »možato« energijo kljubujejo Pallijevi stebri. Čeprav so glede na celoto v manjšem številu, odločno opozarjajo na svojo vertikalnost. Da bi se izognili nevarnosti preveč toge simetrije, delo Manuele Toselli Lies (Laži), velik svilen klobčič, postavljen ob strani okrogle preproge, učinkovito ustvarja občutek neravnovesja.

Celoten učinek postavitve je simfonija, v kateri trije stavki, čeprav so med seboj različni, ustvarjajo enotnost: andante con moto v postavitvi Duše Jesih, sledi adagio pri Manueli Toselli in nazadnje Pallijev presto. Glasbena izvedba je dodana vrednost, ki še poudarja »muzikalnost« celote. Razredčeni zvoki Sandra Carte, razpotegnjeni na ritmični osnovi, ki spominja na srčni utrip, ustvarjajo zgoščeno tišino, imploziven zvok, ki šume življenja vpije vase, jih prečisti ter jih nato vrne skozi živ, gost, bistven, vseobsegajoč dih, kakršna je nenazadnje abstrakcija razstavljenih del – čista in stroga, a prežeta z obstojem.

Dusa Jesih, Kam | Dodecafony, poliptych, acrylic on mdf, 2023

Dusa Jesih, Hommage a Judd | Dodecaphony, poliptych, acrylic on mdf, 2023

Dusa Jesih, A.M. | Najlepša jutra so zjutraj... | Dodecafony, poliptych, acrylic on mdf, 2023

↑Back to Top