Dusa Jesih - One for all

Ena za vse | One for all

Reduktivni slikarski jezik Duše Jesih, ki mu zlahka rekonstruiramo provenienco v dediščini konstruktivizma in neo-konstruktivizma, v sicer zelo ekspresivnem in podobarskem slovenskem slikarskem miljeju že na prvi pogled zbuja določeno neugodje in dvoumnost. To je moment, na katerem Jesihova spretno gradi. Kako razumeti njen izčiščen modernistični idiom v kontekstu sodobne umetnosti? Kot odgovor Jesihova pušča kar nekaj opornih točk za dekodiranje svoje slikarske geste.

Dvojnost odnosa do modernističnega izraza je v ospredju njenega premisleka: umetnica je kar eksplicitna glede referiranja na konstruktivistično dediščino, ki jo zavestno stopnjuje tudi z odprtim mešanjem (ali vsaj jasnim nakazovanjem le tega) gest slikarstva, arhitekture in oblikovanja. Hkrati je njena praksa otrok svojega časa, padca modernih meta-zgodb, razočaranja nad neoliberalno prilastitvijo avangardističnega duha inovacije, kar so momenti, ki v veliki meri opredeljujejo pozicioniranje njenega referenčnega polja. To je očitno tudi že pri prvem srečanju z njenimi deli, ki v svoji prosti, neobremenjeni vizualni kombinatoriki izpričujejo humornost in ironičnost distance do lastnega vizualnega izvora.

Pravzaprav se zdi, da postanejo vizualni elementi Dušinih slik ne gradbeniki novega modernega politično-socialnega projekta, temveč zgovorni jezikovni elementi, ki prav skozi svojo distanco do lastnega izvornega vizualnega konteksta in nelagodno nesočasnost spretno naslavljajo sodobne probleme ideologije kot manka politike, potrošništva kot manka emancipacije in prenasičenosti vizaulnega polja kot manka komunikacije.

Pri tem je simptomatična predstavitev pričujočega projekta, tako glede prostorske kot časovne umestitve. Razstava Ena za vse se odpira v prostorih Delavskega doma Trbovlje, kulturnega templja kultnega delavskega mesta, ki je svoj izvorni kontekst, bodisi v obliki welfare state bodisi kot socialističnega družbenega projekta, že zdavnaj izgubil. Temu skladno se je od kolektivističnega gesla Vsi za enega, eden za vse obdržal samo njegov zadnji del, tokrat v eksplicitno ženski različici, ki nič več ne verjame v samoumevno spolno nevtralnost emancipatornih projektov preteklosti. Po razkroju modernih utopij smo ostali z eno za vse, (ponovno) atomiziranim političnim subjektom, enoto, ki se kot modularne enote, rezilientni konstruktivistični gradbeniki Dušinih slik, z vso iznajdljivostjo (neoliberalne) kombinatorike prilagajajo kontekstov in vzpostavljajo vedno nove odnose.

Razstava Ena za vse, čigar otvoritev subverzivno obeležuje prvomajske praznike v paradigmatični kulturni instituciji politične moderne, deluje v svoji modernistični obleki kot svojevrsten trojanski konj: vrača se na kraj, kamor domnevno sodi, vendar samo zato, da bi pokazal skrajne konsekvence projekta, ki naj bi mu pripadal. Vendar Dušine slike tega ne počnejo na pridigarsko-moralističen način: kljub nedvomni kritiški osti, je njena metodologija bolj v demonstraciji kot v agitaciji in je v osnovi vedno vprašanje rezilientnosti slikarskega jezika, saj priča prav o njegovi vitalnosti in zmožnosti naslavljanja kontekstov onkraj izmov, ki mu služijo kot neposredno zaledje.

Serija fotografij, predstavljenih na razstavi Ena za vse, predstavljajo novost v siceršnji razstavni praksi Duše Jesih, vsekakor pa delujejo kot vpogled v motivacije za določene umetničine izbire. Umestitev v spodnje prostore industrijske arhitekture Nove galerije Delavskega doma Trbovlje, nekdanje kurilnice, podpira njihov izvorni motiv, stene newyorške podzemne železnice. Fotografije so nastale med umetničinim bivanjem na rezidenci v New Yorku, ko je fotografske poglede na gole fasade in stene podzemne "korigirala" z montažami motivov svojih slikarski del. Manjkajoče grafite in ulično umetnost Duša Jesih v svojih projekcijah nadomestila z redom svojih neokonstruktivističnih kompozicij. Te se, presenetljivo, odlično podajajo svojem novem kontekstu, delujejo kot svojevrstno vizualno mapiranje mesta, modularni premislek mestne krajine in njegove dinamike. Stenam podzemne železnice tako niso nič bolj tuji kot, recimo, zemljevid underground linij. Hkrati te fotomontaže, v navezovanju na animacijo, ki jim pred sestopom v prostor neposredno predhodi, merijo na utilitarni in sinestetični duh osnovne konstruktivistične geste, ki je spiritus movens Dušinega razmisleka v vizualnem.

Vladimir Vidmar 2019